Zarja velikonočnega jutra

Gospod, to je oznanilo,
ki si ga prinesel edino ti:
da za vsakim velikim petkom pride velika noč,
da je trpljenje vir blagoslova
in da je smrt seme novega življenja -
za vsakega, ki se tebe oklepa.

Daj mi, da bom to razumel.

Naj živi v meni to prepričanje,
kadar pridejo težki časi.
Potem bom spoznal, da moram
trpljenje ne le nositi, ampak tudi premagati.
V tebi bom čutil, da sem mu dorasel,
čutil bom, kako se duša
po vsaki hrabro izvojevani uri trpljenja
okrepi, kako zasije iz vsake teme,
skozi katero smo šli,
žarek velikonočne luči.
In še to bom čutil, da je tudi v bridkosti
deležen svojega miru, kdor s teboj živi in trpi.

Gospod, zdaj me odpuščaš
s svetega kraja svojega trpljenja.
Vračam se v svoje vsakdanje življenje.
Naučil si me,
da naše trpljenje ni mračno tlačanstvo,
ki se mu zaman upiramo,
ali v katerem obnemoremo in obupamo.
Bridko je,
vendar prihaja od Boga,
in sicer zato, da nam prinese odrešenje.
Ti si me naučil, kako naj nosim svoj križ:
v zaupanju in ljubezni do Boga.
Ti si me tudi naučil,
kako ga moram premagati:
da ga v ljubezni darujem za druge.

O, zapiši mi to resnico globoko v srce,
da je nikdar ne pozabim!
In naj me živo prevzame posebno takrat,
ko bo najtežje: ob času trpljenja.
Potem bom mislil na to, kar si mi danes povedal
in bom po tem tudi živel.

Romano Guardini